Kot že vemo iz lanskega poročila, je letališče na hribu in terasasto urejeno ter obrnjeno proti vzhodu in pred sabo imamo jadransko morje in mondeni Rimini, za hrbtom pa letališko zgradbo s hangarji in mesto SanMarino.

Možnosti za trening je bilo vsled manjšega števila tekmovalcev več. Tako je Alan opravil tri trening lete. Vreme je bilo ves čas preteče črno okoli letališča in pozno popoldne se je slednjič neurje spravilo tudi nad letališče. Bilo je močno vetrovno, leteli so šotori in paviljoni in bilo je veliko dela sredi naliva. Treba je bilo sredi naliva dobesedno držati šotore, da jih nebi odneslo.

Letos je bila udeležba precej okrnjena. Kaj je vzrok, smo lahko samo ugotavljali. Tako je to lahko posledica novih težkih programov, ki se letijo letos in s tem v povezavi manj treninga spomladi, lahko je vzrok tudi bližnje EP v Franciji, ko vsi reprezentanti na polno trenirajo doma in tudi malce taktizirajo, lahko pa je vzrok tudi v samem razpisu tekme, saj je organizator za tretji turnus razpisal program F13 za vse tekmovalce in ne le za najboljših 15, kot je bilo to lani. Predvsem smo pogrešali mladega Štefana Kaiserja.

Je pa bila zato konkurenca za našega Alana in za dosego dobre uvrstitve v povprečju precej težja. 

Tule je link do liste tekmovalcev organizatorja:

http://www.sanmarino-f3acrocup.com/en/pilots/

Alan je na vlečenju številk dobil številko 30, kar je pomenilo, da bo od 31 tekmovalcev na startu nastopil predzadnji. Je pa zato moral na start kot drugi pri kalibracijskem letu. Tako smo kljub veliki zamudi ujeli tudi ta njegov prvi let v konkurenci. K sreči se je sonce pred njegovim nastopom že umaknilo iz kadra, tako da je bil pogled neoviran. Alan je nastopil zelo dobro in njegov rezultat se je na koncu izkazal za zelo dobrega in se je z njim najboljšemu, Sebi, približal najbolj v karieri. Ker smo prišli na tekmo pri številki 25, je težko reči kaj več o tem prvem turnusu. Vsekakor smo bili z Alanovim letenjem zelo zadovoljni, najbolj seveda on sam, še posebej če vemo, da zaradi šolskih obveznosti letos ni veliko letel.

Žal rezultati prvega turnusa niso bili objavljeni, tako da nismo imeli prave primerjave.

V drugem turnusu smo kljub močnemu čelnemu vetru lahko opazovali pretežno zelo dobre nastope. Lahko pa rečemo, da je Silvestri tu letel za razred bolje od najbližjih zasledovalcev Mazzuccellija, Schenka, Bennincase. Imponiral je predvsem njegov stil in izjemna konstantna hitrost, ter izjemno delo s plinom. Tudi njegov novi model Mhytos je pripomogel k temu, o samem modelu pa več v poglavju o tehniki.

Tu je bila razlika med Sebo in najbližjim zasledovalcem več kot 100 točk. Neverjetno!

Alan je ponovno letel zelo dobro, a z izjemo premeta, ki je bil sicer izveden korektno, a v močnem vetru je izgledalo precej postrani, čeprav se to naj nebi ocenjevalo kot napaka. Kakorkoli, tu so bile ocene nizke, začuda celo ena ničla! Naslednja figura, ki je bila problematična, je bil sveder. Že pri ustavljanju je model nesel veter, tako da je moral Alan pri lovljenju sredine model malce prisiliti v vhod v sveder, pri čemer je bilo, sicer rahlo, videti dvig krila. Druga napaka je bila še prevrtenje za kakih 20-25 stopinj v drugem delu. Tudi tu so bile ocene nizke, in tako je bil celoten let nekoliko nižje ocenjen, a še vedno zelo dober.

Tretji turnus se je začel v nedeljo zjutraj ob 8,30h, pred tem sta bila še kalibracijska leta tekmovalcev 18 in 19, ki sta bila danes zadnja na listi nastopajočih.

Tokrat je bil veter z zahodne strani, torej odzadaj, in se preko dneva počasi spreminjal v jugo. Kljub temu, da ni pihal tako močno, pa je bil izjemno neugoden. Sonce je močno svetilo v čelo in bilo direktn o v desni polovici kadra. Zlasti pri prvih petnajstih tekmovalcih je bila težava pri sredinskih figurah, kasneje pa pri desnih robnih figurah in vrhnjih linijah. Alan je imel še posebej smolo, da je nastopil ravno takrat, ko je sonce oviralo desni del sredine. Glede na to, da je odletel ta program pri pripravah samo 7x, je letel zelo dobro, razen treh figur. Najprej je imel smolo na 45 stopinjskem vzponu in kombinaciji valjčkov in dinamičnega valjčka. Slednjega je naredil v isto smer kot zadnji valjček, kar so trije sodniki videli in ocenili kot napačno izvedbo in ocenili z 0. Druga napaka se je primerila kot posledica sonca na liniji lupinga z integriranimi protismernimi polovičnimi valjčki na desni strani, kjer je Alan izgubil kontrolo po 2/3 odletenega lupinga, se skoraj ustavil in potem komajda ujel linijo za naslednjo figuro. Tudi tokrat so sledile štiri ničle. Naslednja napaka je bila prepozno javljena figura (osmica), ki jo Alan sicer izvede bolje od večine pilotov na startu. Tako je bila figura zamujena, izven centra in posiljena, kar je pomenilo ocene 4-5. Vse ostalo je bilo izvedeno  bolje od vsaj polovice tekmovalcev. Tu je torej še veliko rezerve! Kljub vsem tem napakam je bil rezultat še vedno soliden in navdaja z velikim optimizmom za vnaprej!

Ostali so leteli po pričakovanjih glede na rezultate iz prvih dveh turnusov. Lahko pa pripomnim, da se nam je vsem zdelo, da je Marco Mazzuccelli program F13 odletel najlepše in najnatančneje in presenečeni smo bili, ko smo videli ocene od Sebe, ki so bile nenormalno višje od njegovih.

Na sliki: rezultati po prvih dveh turnusih (še brez TBL izravnave)
Kasneje se je po izračunih Alan uvrstil prav tako na končno 14.mesto!

Iskrene čestitke!

Ta rezultat je spet napredek in nadgradnja odličnega rezultata iz Salzburga!

 

 

 

 

 

 

 

1. Sebastiano Silvestri     1000        1000       1000            2000

2. Marco Mazzuccelli         958,88     985,41    948,70         1944,29

3. Schenk Hannes            968,48     971,25    944,96          1939,73

4. Benincasa Marco          965,28     959,25    930,64          1924,53

5. Selva Massimo             950,25     969,34    917,14          1911,27

.................................

14. Alan Goljevšček         924,77     896,22    803,50           1820,99

Prvo, kar smo lahko takoj ugotovili, so uporabljeni modeli. Že lani se je kar trlo sebartovih Windov in Misswindov. Letos jih je bilo procentualno še več, kar je gotovo posledica odličnih lastnosti tega modela. Od ostalih modelov sta bila 2 Peridota in 3 novi Citrini, ter Ray Bird, vsi od OXAI-a. Nadalje smo videli še ruski model Europa, en Bravo, ukrajinski Enjoy ter samogradnjo nemškega entuzijasta in inovatorja Petra Haaseja s številnimi posebnostmi. Pravzaprav na tem modelu ni niti ene standardne rešitve, začenši s samo konstrukcijo in obliko.

Model Mhytos-S PRO:

Gre za nadaljevanje razvoja uspešnega modela Wind-S PRO. Novi model ima zelo podoben, le rahlo bolj voluminozen trup, drugačno smer, krilo z večjo nosilno površino in dodanim prečnim stabilizatorjen za kabino, ki ima razpetino okrog 520mm in obliko glavnega krila. S tem model predstavlja nekakšno vmesno rešitev med enokrilcem in dvokrilcem, je v zraku dobro viden kot enokrilec in ima tudi nekaj lastnosti dvokrilcev,  predvsem pa je enostavnejši in prijaznejši za vsakodnevno letenje.Krila so zaenkrat še v leseni tehniki. Model še ni komercialno dosegljiv.

Prva bo dosegljiva verzija 125 z razponom 180cm čez mesec ali dva.

Več kot polovica vseh modelov pa je bila opremljena z dragim koaksialnim pogonom! Vsi razen enega so imeli pogon od E-faktorja, eden je bil Brennerjev (ZDA). Večina modelov je imela Hackerjev motor C50. Outrunerjev sem naštel le 5, dva AXIJA,  dva Hackerjeva Q80 in en Plettenbergov Advance 30-10. Takšna struktura pogona je posledica številnih vertikal v programu P13, pa tudi v F13 (boljše zaviranje v padu in boljši trotle management v vertikalah)

Edina dobra alternativa pregrešno dragim koaksialcem je stari dobri Hackerjev C50 in velik propeler 21x13, morda se ponovno vrne na sceno skorajda opuščeni 22x12.... Bomo videli, kaj bo pokazalo bližnje EP v Franciji in pa tekma v Salzburgu.

Vsekakor je jasno, da so outrunerji s klasičnim 20x13 propelerjem trenutno manj primeren pogon za vrhunske rezultate. Edina zasilna rešitev se zdi tu outruner z velikim propom, recimo Hackerjev Q80 ali Plettenbergov inruner Advance 30-10 v kombinaciji s propom 21x13, morda še 21x14.

Vsi koaksialci uporabljajo specialne propelerje, ostalo so bili večinoma propelerji od PT modela. Dva sta bila 20x13 AXI. Na modelu Bravo je bil uporabljen trikraki nastavljivi Varioprop v povezavi z motorjem Advance 30-10, ki tudi dobro zavira v padanju. Peter Haase pa uporablja čisto posebne MAG-ove zložljive krake z dvojnimi wingletkami na konicah in pa seveda koaksialen pogon. Zvok teh krakov se nam je zdel precej zoprn!

Pri krmilnikih je Hacker-JETI še vedno prva izbira, vendar pa se že pojavljajo prvi Futabini krmilniki, doslej znani na Japonskem, Avstraliji in Oceaniji.

Vodenje: Videli smo večinoma Futabe, MZ14 in MZ18, Graupnerja sem opazil 2x, enkrat še Spektrum.

Lahko rečemo, da je bila tekma vredna udeležbe in ogleda. Predvsem je bilo dobro videti sodobne trende v razvoju v povezavi z novimi programi P13/P15 ter F13 in F15. Žal se zadeve premikajo v smeri vse večje težavnosti, kompleksnosti in vse večjih stroškov v primeru želje po vrhunskih rezultatih. Le ti se tekmovalcem in navdušencem z nizkim budgetom, tako se vsaj zdi, vse bolj odmikajo.

Ker tudi mi v SLO sodimo v slednjo skupino, bo treba najti pameten kompromis v smeri ustreznega modela za tuja tekmovanja (Wind-S, Mhytos) in opreme (outruner z velikim propom, trokraki prop, motor C50).